Nekatere naše divje čebele niso čisto nič podobne medonosni čebeli in marsikdo mi sprva ne verjame, da to kar jim kažem na fotografijah niso ose.

Takšne so tudi čebele pohajkovalke ali osaste čebele (rod Nomada), ki so večinoma rumeno-črne, nekatere živo rdeče s temnimi in/ali svetlimi progami in pegami na zadku. V Sloveniji najdemo 57 različnih vrst čebel pohajkovalk.

So kleptoparazitska vrsta, kar pomeni, da samice ne skrbijo same za zarod in ne gradijo svojih gnezd, temveč potomce dobesedno podtaknejo drugim vrstam v njihova gnezda. Ko se ličinka pohajkovalke izleže v gnezdu gostiteljske vrste, najprej pojé vso zalogo hrane, umori gostiteljev zarod in se zabubi.
Žal pa te lepe čebelice redko opazimo, ker so majhne (le redko dosežejo velikost 10 mm), hitre in se večinoma zadržujejo le v neposredni bližini gnezd gostiteljev. Kljub temu, da je nekatere vrste praktično nemogoče identificirati le s fotografij, pa je šesteroproga pohajkovalka (Nomada sexfasciata) ena izmed lažje prepoznavnih čebel. Njen čas letenja je med aprilom in junijem. Letos sem jo prvič (in zadnjič) srečala na cvetu plazeče detelje (Trifolium repens), na katerem se je okrepčala z medičino, potem pa šibala naprej.

Je ena večjih vrst pohajkovalk, saj lahko posamezne samice zrastejo tudi do 13 mm v dolžino. Oba spola imata zelo zanimiv profil obraza, neobičajno velik je tudi malarni prostor med očesom in čeljustmi.

Pri nas je zaenkrat zelo razširjena vrsta, ki zajeda dolgoroge čebele (rod Eucera) kot so rožičasta čebela (Eucera longicornis), črnikasta dolgorožka (E. nigrescens) in kaspijska dolgorožka (E. caspica).
